Zgodovina na Slovenskem:

Iz znaka Strelske zveze Slovenije je razvidno, da štejemo kot uradni začetek strelstva na Slovenskem datum 14.7.1562, ko je Društvo ljubljanskih ostrostrelcev priredilo prvo "veliko svobodno streljanje", čeprav segajo zapisi o ljubljanskih strelcih še vsaj deset let pred tem (takrat so namreč prosili magistrat za sukno za strelske hlače, kar je bilo v tistih časih nagrada na strelskih tekmovanjih), zapisi pa beležijo strelske bratovščine še veliko prej, že v 12. stoletju, tako da imamo na Slovenskem zelo bogato in pestro strelsko zgodovino in dediščino.

 

Ustanovitev SK Izola:

Kot predhodnica sedanjega Strelskega kluba Izola je bila z odločbo načelnika tajništva za notranje zadeve 12.2.1955 ustanovljena Strelska družina Izola, ki je dobila ime po narodnem heroju Darku Marušiču. Po poklicu je bil ključavničar, doma je bil iz okolice Ljubljane, politično je deloval tudi v Slovenski Istri, umrl pa je pod nemško patruljo v 2. svetovni vojni.

 

 

 

 

 

 

 

Delovanje, organiziranost:

Če so bili v prvotnih srednjeveških strelskih bratovščinah in za časa stare Avstroogrske večinoma bogati meščani in plemiči (in tudi plemkinje!), ki so od magistrata celo prejemali t.i. »strelske goldinarje«, pa je bil začetek izolskega in tudi marsikaterega drugega povojnega kluba vse prej kot lahek. A ker so strelci znani po vztrajnosti, zdržljivosti in iznajdljivosti, so se povezali s Strelsko zvezo Slovenije, od katere so dobili organizacijsko in strokovno pomoč, pa tudi nekaj opreme. Ustanovili so sekcije strelcev po takratnih tovarnah (Mehanotehnika, Delamaris, Iris, Argo, Stavbenik) in pridobili na članstvu in kvaliteti. Sledili so seveda prvi rezultati: le dve leti po ustanovitvi so organizirali republiško prvenstvo za "zlato puščico" in posegali po najvišjih mestih na takratnih slovenskih republiških tekmovanjih, pa tudi državnih jugoslovanskih prvenstvih.

 

 

 

 

 

Prostori:

Prostori so bili v začetku zelo skromni, večkrat so se selili, zamenjali so kar nekaj klubskih prostorov, od skupščinske dvorane (stare pošte) v centru mesta, barak v parku Arrigoni, pa do današnjih prostorov nekdanje železniške postaje Parenzane. Prejeli so v uporabo, uredili, a žal kmalu tudi izgubili zunanje strelišče za malokalibrsko in vojaško puško, pred tem pa je streljanje na prostem potekalo kar ob obali s tarčami, obrnjenimi proti morju ter na marsikateri njivi.

 

 

 

 

 

 

 

Oprema:

Orožja sprva praktično ni bilo, tako da so ga zbirali kot prostovoljne prispevke in za začetek pridobili štiri stare puške, tekmovalci so streljali kar v moških oblekah, tekmovalke pa včasih celo v krilih. Sedaj pa imamo tako dovršeno opremo, da traja že samo oblačenje in slačenje kar nekaj časa. Od prvih "Kragujevk" se je orožje, ki je včasih stalo celo premoženje, z leti izpopolnjevalo vse do današnjih peresno lahkih aluminijskih standard pušk, ki se lahko strelcu popolnoma prilagodijo po meri.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vizija Strelskega kluba Izola je vzgajati špotnike v disciplini, kjer sta na prvem mestu samokontrola, zbranost in natančnost, potem pa velika želja po doseganju čim boljših rezultatov. Zato je pomembna vzgoja mladih kadrov, začenši od cicibanov, mlajših pionirjev, pionirjev, kadetov in mladincev, ki kasneje postanejo člani in tudi veterani. Vse navedeno velja seveda tudi za nežnejši spol. Vse več je namreč tudi tekmovalk, ki prav tako dosegajo odlične rezultate. Zato je ta šport po članstvu izrazito pisan in večgeneracijski.

Izkušnje iz mladosti so v veliko pomoč starejšim strelcem, ki nato svoje znanje predajajo mlajšim rodovom. Imamo dobro trenersko in sodniško ekipo ter veliko sposobnih posameznikov, s katerimi skupaj ustvarjamo zdravo tekmovalno, predvsem pa prijetno športno okolje. Zato je strelstvu v Izoli prihodnost zagotovljena.

Bojan Šuštar
Predsednik Strelskega kluba Izola